sobota, 22. oktober 2011

Rezime nekaterih mojih letošnjih potepanj....

Še včeraj vroče poletje v oktobru, a danes že sneg v dolinah in zima v hribih. Prava meteorološka akrobacija. A v naravi se tudi to dogaja, niti ne tako poredko.

Letos sem se pa res napotepal; če že nisem "gospodaril" na svojem vikendu, daleč od svojega stalnega bivališča, sem včasih namakal noge v morju, včasih potoval z avtom, a največ seveda mučil ude na zame nič kaj podcenjevanja vrednih planinskih vzponih in hribovskih tavanjih. Povsod sem seveda pridno fotografsko dokumentiral zanimive dogodke, lepote pokrajine, življenje živali, lepoto rož, gibanje vode, meteorolška dogajanja ter druge zanimive naravne pojave. Skratka fotografiral, komentiral ali opisal sem vse, kar me je vznemirilo, navdušilo ali pa se mi je zdelo vredno prikazati na svojih spletnih albumih.

Ker sem se za stvaritev tega bloga odločil šele v začetku avgusta letos, z obljubo o zapisih v uvodnem tekstu, bom vsaj za nazaj predstavil pač samo tisto, kar se mi danes še zdi smiselno in zanimivo, za naprej pa bom skušal biti bolj dosleden. So pa vsekakor komentarji navedeni na albumih, kamor vas popeljejo vstavljeni linki.

V mesecu maju mi je ob urejanju nekih tehničnih zadev na fotografski opremi ostalo nekaj časa, pa sem se malo sprehodil po Ljubljani in zabeležil tole

Koncem maja sem si zaželel izlet na Soriško planino, ki jo vsako letno redno obiščem, nekako mi je prirasla k srcu še iz časov mojega intenzivnega smučanja. Bilo je obilo zanimivega za videti, presodite pa sami po ogledu tega linka

Na začetku junija me je zvabilo na morje, blizu Umaga v Istri. Tam so nastali tile zanimivi posnetki igre narave.

Koncem junija spet prijeten planinski izlet na priljubljeni Ratitovec, po eni strani iz Prtovča preko Povdna gor, potepanje po vršnih grebenih vse do Kremanta in nazaj ter vrnitev po drugi strani preko Razorja dol. Lepo vreme in čudoviti razgledi na vse strani poplačajo trud. Ne verjamete? Poglejte!

Sredi julija me srce zvabi v osrčje Tamarja. Kakšna dolina pod Poncami, Jalovcem, Mojstrovko in ostalimo okoliškimi vrhovi! Mimo razrite Planice po lepi makadamski cesti prav do izvira Nadiže. Ostenja okoli planinskega doma ti res vzbudijo občutek majhnosti, a hkrati neverjetno lepoto naših gora. Šele tu se zaveš, da živiš v najlepši deželi na svetu. Prepričajte se

Po večdnevnem “počitnikovanju” sem se v začetku avgusta odločil, da spet obiščem Krvavec z njegovo gorato okolico. Plan izleta je bil tak, da se do Tihe doline potegnem z avtom, od tu vzpon na Veliki zvoh, nato prečenje po grebenu do Vrha Korena, še vzpon na Kalški greben, spust na Dolgo njivo, ponovno gor na Razor pod Zvohom ter mimo doma na Krvacu do avta. A se je zaradi nenadnega zapleta vse spremenilo. Na bolje, kot sem ugotovil kasneje, a žal zaradi megle spet brez vzpona na Kalški greben. Izgledal pa je ta izlet tako

V sredini avgusta sem se odločil da z mlajšima vnukoma obiščemo Vogel. Najprej z gondolsko žičnico, nato peš do Orlovih glav. V veselje njima in meni ter v spomin na moja mlada leta ter smučarskih avantur s svojima otrokoma. Vreme nam je šlo na roko, razgledi so bili prečudoviti. Razkrilo se nam je neverjetno kraljestvo vseh bohinjskih gora in veličastnost jezera pod njimi. A čas in moderno življenje zahtevata svoje, nekdaj zelene rušnate površine smučišč danes pokriva predvsem golo kamenje in delno trava. Upam, da se te površine kmalu na gosto zarastejo in zacelijo rane, ki so bile tod kruto storjene. Vas zanima?

Nedaleč od mojega vikenda v Posavju se vije vinska cesta od Sromelj do Bizeljskega. Ko se tu med vinorodnimi griči pojavijo jesenske meglice, od strani ali od zgoraj obsijane z vzpenjajočim soncem, je popotnik deležen neverjetnih, skoraj bibličnih prizorov igre svetlobe, barv in senc. Imel sem srečo, da mi je uspelo ovekovečiti nekaj teh prizorov. Rad jih podelim z vami, kako to izgleda, pa poglejte.

Dolga leta sem načrtoval vzpon na Vrtačo, prelepo goro nad Zelenico in ob boku Stola. Malo sem se je res bal, predvsem zaradi opisov, kako da je strma. Nekaj od tega sicer drži, sploh proti vrhu, a je kar šlo. Sicer pa je bil to planinski vzpon s prelepimi razgledi, ki si jih kar s korajžo oglejte, morda vas kdaj celo premami, da jo tudi sami obiščete. Ne bo vam žal
.
Koncem septembra sem se odpravil na Blegoš. Goro čokatega izgleda, goro, ki kraljuje med Poljansko in Selško dolino, koder so nastale čudovite Tavčarjeve pripovedi, tudi znamenito Cvetje v jeseni. Nanj vodi več poti, to pot sem se odločil za najbolj strmo po grebenu iz Kala. Na vrhu so me spet pričakali čudoviti razgledi daleč naokoli, od kranjskih in ljubljanskih ravni ter po širnih okoliških vrhovih gora in hribov. Pot nazaj me je vodila mimo planinske koče in po cesti do izhodišča. Zanimiv izlet med utrdbami nekdanje vojaške obrambne Rupnikove linije, kjer utrdbe in bunkerji še vedno spominjajo na našo kruto preteklost. Vsekakor vredno ogleda.

In to bi bilo v tej obliki doslej vse, naprej bo malo drugače, bolj normalno, za vsak potep zapis posebej, z nekaj fotkami že v tekstu, seveda.

2 komentarja:

Zoran pravi ...

Lepi kraji in lepe slike, res lepe.
Morem si tudi jaz kdaj ogledat to dolino.

Rak pravi ...

Zoran hvala za mnenje, na pot pa kar korajžno, ne bo ti žal.