SV. Jošt v juniju

Še sinoči je treskalo in lilo kot iz škafa, zjutraj pa zunaj vse v sivini. Nič, sem si dejal, pojdimo gor, saj kdor ne riskira, ne profitira. Kadar grem na našega Jošta, vedno uberem najdaljšo, desno, a hkrati najbolj mirno in doživetij polno pot. Tu se vedno kaj najde za oko in kamero. Danes mirno na tej poti ravno ni bilo, neko neprestano žensko reglanje vseskozi za mano je pregnalo vse živo, še rožni cvetovi so se zapirali. Sem pa bil poplačan, ko sem se po drugi poti vračal z vrha in tik pod cesto ob domu zagledal prizor, kot bi ga mi ponudil sam stvarnik sveta. Toliko cvetja in tako raznolikega že dolgo nisem videl, običajno sem kaj takega doživel višje v hribih ali pa v bolj odročnih krajih. Škoda, da mi veter ni dovolil napraviti še več dobrih posnetkov, ampak to je pač fotografov nebodigatreba in se je treba s tem sprijazniti. Nekaj od posnetega vam posredujem v ogled.

                    Rumeno, kamor pogledaš

Zaenkrat mi njeno ime še ni znano

Ko se ozreš nazaj proti vrhu                 

              Res lepa cerkev ...

Kranjska lilija

               Kozja brada

Sem že mislil, da je to smerokaz na daljni vzhod