Rumeno, kamor pogledaš
Zaenkrat mi njeno ime še ni znano
Ko se ozreš nazaj proti vrhu
Res lepa cerkev ...
Kranjska lilija
Kozja brada
Sem že mislil, da je to smerokaz na daljni vzhod
sobota, 14. junij 2014
SV. Jošt v juniju
Še sinoči je treskalo in lilo kot iz škafa, zjutraj pa zunaj vse v sivini. Nič, sem si dejal, pojdimo gor, saj kdor ne riskira, ne profitira. Kadar grem na našega Jošta, vedno uberem najdaljšo, desno, a hkrati najbolj mirno in doživetij polno pot. Tu se vedno kaj najde za oko in kamero. Danes mirno na tej poti ravno ni bilo, neko neprestano žensko reglanje vseskozi za mano je pregnalo vse živo, še rožni cvetovi so se zapirali. Sem pa bil poplačan, ko sem se po drugi poti vračal z vrha in tik pod cesto ob domu zagledal prizor, kot bi ga mi ponudil sam stvarnik sveta. Toliko cvetja in tako raznolikega že dolgo nisem videl, običajno sem kaj takega doživel višje v hribih ali pa v bolj odročnih krajih. Škoda, da mi veter ni dovolil napraviti še več dobrih posnetkov, ampak to je pač fotografov nebodigatreba in se je treba s tem sprijazniti. Nekaj od posnetega vam posredujem v ogled.
petek, 11. maj 2012
Ob sotočju Krke in Save
Ko pri Čatežu zapustite avtocesto proti Zagrebu in zavijete proti Brežicam, se zapeljete po mostu preko Save. Če ste pozorni na levo stran, malo višje zagledate idilično sliko zlitja dveh slovenskih rek, Save in Krke. Okrasita ju kovinska mostova še iz časov Avstroogrske, ki še danes povezujeta Brežice in cesto proti Kostanjevici in naprej. Večkrat se peljem po tej poti, tudi preko omenjih mostov, vedno me očara ta slikovitost pokrajine in kovinskih mostov.
Pa sem se odločil, da enkrat s fotoaparatom malo ovekovečim ta prelepi kraj. Najprej sem se ustavil ob gostilni tik pod mostom čez Savo, stopil do vode ter se malo razgledal po toku gor in dol ter tamkaj posnel novi most čez Savo. Prav s tega mostu sem napravil tudi nekaj posnetkov zlitja obeh rek in starih mostov čeznju.
Pot me je peljala naprej do Krške vasi, kjer sem se ustavil ob znani gostilni, kamor sem včasih zahajal na jagenjčka in odojka z ražnja. Ob prelepih pogledih na Krko, opuščene mline in čudovito okolico sem se ponovno"razvnel" s kamero, kajti bilo je kaj videti in fotografirati.
Pot me je vodila preko mostu čez Krko in po njenem levem bregu, nekaj časa ob vodi, nekaj časa med vaškimi hišami. Res lep kraj za življenje, tako za oči in dušo seveda. In na sredi mostu me je doletela spet stara fotografova nevšečnost, da imaš vedno napačen objektiv na kameri, ko se pojavi priložnost, ki hitro mine. Ko sem pogledal preko mostu v dokaj mirno vodo, je v njej plavalo nekaj res velikega, tako čez pol metra dolžine sigurno, a kaj češ v takem primeru s širokokotnikom. Preden sem ga zamenjal s teleobjektivom, je šla priložnost po vodi, pravzaprav pod vodo na ono stran mostu, čezenj pa zaradi vozečih svtomobilov nisem mogel. Ko sem se le uspel prebiti na drugo stran, je bil vodni silak verjetno že pod savskim mostom. A nekaj ribjega drobiža se je tam doli v vodi še vseeno nahajalo.
To pot sem tam okoli Krkinih brežin kolovratil sicer sam, kar je bila zame seveda prednost in zadovoljstvo, a bil je pač navaden delavnik. Verjetno pa je sicer konec tedna in sploh poleti tamkaj kar živahno in zanimivo.
Ob koncu tega kratkega, a lepega potepa sem se seveda odločil, da se sem še vrnem in nadaljujem s svojim raziskovanjem in občudovanjem tega območja, če ne prej pa jeseni, ko bodo spet zažarele nove barve v naravi.
Preostanek fotografij si je možno ogledati tukaj
Pa sem se odločil, da enkrat s fotoaparatom malo ovekovečim ta prelepi kraj. Najprej sem se ustavil ob gostilni tik pod mostom čez Savo, stopil do vode ter se malo razgledal po toku gor in dol ter tamkaj posnel novi most čez Savo. Prav s tega mostu sem napravil tudi nekaj posnetkov zlitja obeh rek in starih mostov čeznju.
Pot me je peljala naprej do Krške vasi, kjer sem se ustavil ob znani gostilni, kamor sem včasih zahajal na jagenjčka in odojka z ražnja. Ob prelepih pogledih na Krko, opuščene mline in čudovito okolico sem se ponovno"razvnel" s kamero, kajti bilo je kaj videti in fotografirati.
Pot me je vodila preko mostu čez Krko in po njenem levem bregu, nekaj časa ob vodi, nekaj časa med vaškimi hišami. Res lep kraj za življenje, tako za oči in dušo seveda. In na sredi mostu me je doletela spet stara fotografova nevšečnost, da imaš vedno napačen objektiv na kameri, ko se pojavi priložnost, ki hitro mine. Ko sem pogledal preko mostu v dokaj mirno vodo, je v njej plavalo nekaj res velikega, tako čez pol metra dolžine sigurno, a kaj češ v takem primeru s širokokotnikom. Preden sem ga zamenjal s teleobjektivom, je šla priložnost po vodi, pravzaprav pod vodo na ono stran mostu, čezenj pa zaradi vozečih svtomobilov nisem mogel. Ko sem se le uspel prebiti na drugo stran, je bil vodni silak verjetno že pod savskim mostom. A nekaj ribjega drobiža se je tam doli v vodi še vseeno nahajalo.
Barve v naravi so bile ta dan zaradi zgodnje dopoldanske ure in čistega zraka res ugodne, motivov pa tudi ni manjkalo. Poti skozi vas med hišami nisem dobro poznal, do vode pa zaradi ograj med hišami tudi nisem mogel več, zato sem se vrnil do avtomobila in še malo "potegnil" mimo vasi Velike Malence ob desnem bregu Krke. Kar nekaj prostorov ob vodi je urejenih in nudi možnosti za rekreacijo, čolnarjenje, kopanje ali sprehod. Vidi se, da se domačini trudijo, da ponudijo užitek ob vseh teh naravnih danostih in lepotah.
Ob koncu tega kratkega, a lepega potepa sem se seveda odločil, da se sem še vrnem in nadaljujem s svojim raziskovanjem in občudovanjem tega območja, če ne prej pa jeseni, ko bodo spet zažarele nove barve v naravi.
Preostanek fotografij si je možno ogledati tukaj
sobota, 22. oktober 2011
Rezime nekaterih mojih letošnjih potepanj....
Še včeraj vroče poletje v oktobru, a danes že sneg v dolinah in zima v hribih. Prava meteorološka akrobacija. A v naravi se tudi to dogaja, niti ne tako poredko.
Letos sem se pa res napotepal; če že nisem "gospodaril" na svojem vikendu, daleč od svojega stalnega bivališča, sem včasih namakal noge v morju, včasih potoval z avtom, a največ seveda mučil ude na zame nič kaj podcenjevanja vrednih planinskih vzponih in hribovskih tavanjih. Povsod sem seveda pridno fotografsko dokumentiral zanimive dogodke, lepote pokrajine, življenje živali, lepoto rož, gibanje vode, meteorolška dogajanja ter druge zanimive naravne pojave. Skratka fotografiral, komentiral ali opisal sem vse, kar me je vznemirilo, navdušilo ali pa se mi je zdelo vredno prikazati na svojih spletnih albumih.
Ker sem se za stvaritev tega bloga odločil šele v začetku avgusta letos, z obljubo o zapisih v uvodnem tekstu, bom vsaj za nazaj predstavil pač samo tisto, kar se mi danes še zdi smiselno in zanimivo, za naprej pa bom skušal biti bolj dosleden. So pa vsekakor komentarji navedeni na albumih, kamor vas popeljejo vstavljeni linki.
V mesecu maju mi je ob urejanju nekih tehničnih zadev na fotografski opremi ostalo nekaj časa, pa sem se malo sprehodil po Ljubljani in zabeležil tole
Koncem maja sem si zaželel izlet na Soriško planino, ki jo vsako letno redno obiščem, nekako mi je prirasla k srcu še iz časov mojega intenzivnega smučanja. Bilo je obilo zanimivega za videti, presodite pa sami po ogledu tega linka
Na začetku junija me je zvabilo na morje, blizu Umaga v Istri. Tam so nastali tile zanimivi posnetki igre narave.
Koncem junija spet prijeten planinski izlet na priljubljeni Ratitovec, po eni strani iz Prtovča preko Povdna gor, potepanje po vršnih grebenih vse do Kremanta in nazaj ter vrnitev po drugi strani preko Razorja dol. Lepo vreme in čudoviti razgledi na vse strani poplačajo trud. Ne verjamete? Poglejte!
Sredi julija me srce zvabi v osrčje Tamarja. Kakšna dolina pod Poncami, Jalovcem, Mojstrovko in ostalimo okoliškimi vrhovi! Mimo razrite Planice po lepi makadamski cesti prav do izvira Nadiže. Ostenja okoli planinskega doma ti res vzbudijo občutek majhnosti, a hkrati neverjetno lepoto naših gora. Šele tu se zaveš, da živiš v najlepši deželi na svetu. Prepričajte se
Po večdnevnem “počitnikovanju” sem se v začetku avgusta odločil, da spet obiščem Krvavec z njegovo gorato okolico. Plan izleta je bil tak, da se do Tihe doline potegnem z avtom, od tu vzpon na Veliki zvoh, nato prečenje po grebenu do Vrha Korena, še vzpon na Kalški greben, spust na Dolgo njivo, ponovno gor na Razor pod Zvohom ter mimo doma na Krvacu do avta. A se je zaradi nenadnega zapleta vse spremenilo. Na bolje, kot sem ugotovil kasneje, a žal zaradi megle spet brez vzpona na Kalški greben. Izgledal pa je ta izlet tako
V sredini avgusta sem se odločil da z mlajšima vnukoma obiščemo Vogel. Najprej z gondolsko žičnico, nato peš do Orlovih glav. V veselje njima in meni ter v spomin na moja mlada leta ter smučarskih avantur s svojima otrokoma. Vreme nam je šlo na roko, razgledi so bili prečudoviti. Razkrilo se nam je neverjetno kraljestvo vseh bohinjskih gora in veličastnost jezera pod njimi. A čas in moderno življenje zahtevata svoje, nekdaj zelene rušnate površine smučišč danes pokriva predvsem golo kamenje in delno trava. Upam, da se te površine kmalu na gosto zarastejo in zacelijo rane, ki so bile tod kruto storjene. Vas zanima?
Nedaleč od mojega vikenda v Posavju se vije vinska cesta od Sromelj do Bizeljskega. Ko se tu med vinorodnimi griči pojavijo jesenske meglice, od strani ali od zgoraj obsijane z vzpenjajočim soncem, je popotnik deležen neverjetnih, skoraj bibličnih prizorov igre svetlobe, barv in senc. Imel sem srečo, da mi je uspelo ovekovečiti nekaj teh prizorov. Rad jih podelim z vami, kako to izgleda, pa poglejte.
Dolga leta sem načrtoval vzpon na Vrtačo, prelepo goro nad Zelenico in ob boku Stola. Malo sem se je res bal, predvsem zaradi opisov, kako da je strma. Nekaj od tega sicer drži, sploh proti vrhu, a je kar šlo. Sicer pa je bil to planinski vzpon s prelepimi razgledi, ki si jih kar s korajžo oglejte, morda vas kdaj celo premami, da jo tudi sami obiščete. Ne bo vam žal
.
Koncem septembra sem se odpravil na Blegoš. Goro čokatega izgleda, goro, ki kraljuje med Poljansko in Selško dolino, koder so nastale čudovite Tavčarjeve pripovedi, tudi znamenito Cvetje v jeseni. Nanj vodi več poti, to pot sem se odločil za najbolj strmo po grebenu iz Kala. Na vrhu so me spet pričakali čudoviti razgledi daleč naokoli, od kranjskih in ljubljanskih ravni ter po širnih okoliških vrhovih gora in hribov. Pot nazaj me je vodila mimo planinske koče in po cesti do izhodišča. Zanimiv izlet med utrdbami nekdanje vojaške obrambne Rupnikove linije, kjer utrdbe in bunkerji še vedno spominjajo na našo kruto preteklost. Vsekakor vredno ogleda.
In to bi bilo v tej obliki doslej vse, naprej bo malo drugače, bolj normalno, za vsak potep zapis posebej, z nekaj fotkami že v tekstu, seveda.
Letos sem se pa res napotepal; če že nisem "gospodaril" na svojem vikendu, daleč od svojega stalnega bivališča, sem včasih namakal noge v morju, včasih potoval z avtom, a največ seveda mučil ude na zame nič kaj podcenjevanja vrednih planinskih vzponih in hribovskih tavanjih. Povsod sem seveda pridno fotografsko dokumentiral zanimive dogodke, lepote pokrajine, življenje živali, lepoto rož, gibanje vode, meteorolška dogajanja ter druge zanimive naravne pojave. Skratka fotografiral, komentiral ali opisal sem vse, kar me je vznemirilo, navdušilo ali pa se mi je zdelo vredno prikazati na svojih spletnih albumih.
Ker sem se za stvaritev tega bloga odločil šele v začetku avgusta letos, z obljubo o zapisih v uvodnem tekstu, bom vsaj za nazaj predstavil pač samo tisto, kar se mi danes še zdi smiselno in zanimivo, za naprej pa bom skušal biti bolj dosleden. So pa vsekakor komentarji navedeni na albumih, kamor vas popeljejo vstavljeni linki.
V mesecu maju mi je ob urejanju nekih tehničnih zadev na fotografski opremi ostalo nekaj časa, pa sem se malo sprehodil po Ljubljani in zabeležil tole
Koncem maja sem si zaželel izlet na Soriško planino, ki jo vsako letno redno obiščem, nekako mi je prirasla k srcu še iz časov mojega intenzivnega smučanja. Bilo je obilo zanimivega za videti, presodite pa sami po ogledu tega linka
Na začetku junija me je zvabilo na morje, blizu Umaga v Istri. Tam so nastali tile zanimivi posnetki igre narave.
Koncem junija spet prijeten planinski izlet na priljubljeni Ratitovec, po eni strani iz Prtovča preko Povdna gor, potepanje po vršnih grebenih vse do Kremanta in nazaj ter vrnitev po drugi strani preko Razorja dol. Lepo vreme in čudoviti razgledi na vse strani poplačajo trud. Ne verjamete? Poglejte!
Sredi julija me srce zvabi v osrčje Tamarja. Kakšna dolina pod Poncami, Jalovcem, Mojstrovko in ostalimo okoliškimi vrhovi! Mimo razrite Planice po lepi makadamski cesti prav do izvira Nadiže. Ostenja okoli planinskega doma ti res vzbudijo občutek majhnosti, a hkrati neverjetno lepoto naših gora. Šele tu se zaveš, da živiš v najlepši deželi na svetu. Prepričajte se
Po večdnevnem “počitnikovanju” sem se v začetku avgusta odločil, da spet obiščem Krvavec z njegovo gorato okolico. Plan izleta je bil tak, da se do Tihe doline potegnem z avtom, od tu vzpon na Veliki zvoh, nato prečenje po grebenu do Vrha Korena, še vzpon na Kalški greben, spust na Dolgo njivo, ponovno gor na Razor pod Zvohom ter mimo doma na Krvacu do avta. A se je zaradi nenadnega zapleta vse spremenilo. Na bolje, kot sem ugotovil kasneje, a žal zaradi megle spet brez vzpona na Kalški greben. Izgledal pa je ta izlet tako
V sredini avgusta sem se odločil da z mlajšima vnukoma obiščemo Vogel. Najprej z gondolsko žičnico, nato peš do Orlovih glav. V veselje njima in meni ter v spomin na moja mlada leta ter smučarskih avantur s svojima otrokoma. Vreme nam je šlo na roko, razgledi so bili prečudoviti. Razkrilo se nam je neverjetno kraljestvo vseh bohinjskih gora in veličastnost jezera pod njimi. A čas in moderno življenje zahtevata svoje, nekdaj zelene rušnate površine smučišč danes pokriva predvsem golo kamenje in delno trava. Upam, da se te površine kmalu na gosto zarastejo in zacelijo rane, ki so bile tod kruto storjene. Vas zanima?
Nedaleč od mojega vikenda v Posavju se vije vinska cesta od Sromelj do Bizeljskega. Ko se tu med vinorodnimi griči pojavijo jesenske meglice, od strani ali od zgoraj obsijane z vzpenjajočim soncem, je popotnik deležen neverjetnih, skoraj bibličnih prizorov igre svetlobe, barv in senc. Imel sem srečo, da mi je uspelo ovekovečiti nekaj teh prizorov. Rad jih podelim z vami, kako to izgleda, pa poglejte.
Dolga leta sem načrtoval vzpon na Vrtačo, prelepo goro nad Zelenico in ob boku Stola. Malo sem se je res bal, predvsem zaradi opisov, kako da je strma. Nekaj od tega sicer drži, sploh proti vrhu, a je kar šlo. Sicer pa je bil to planinski vzpon s prelepimi razgledi, ki si jih kar s korajžo oglejte, morda vas kdaj celo premami, da jo tudi sami obiščete. Ne bo vam žal
.
Koncem septembra sem se odpravil na Blegoš. Goro čokatega izgleda, goro, ki kraljuje med Poljansko in Selško dolino, koder so nastale čudovite Tavčarjeve pripovedi, tudi znamenito Cvetje v jeseni. Nanj vodi več poti, to pot sem se odločil za najbolj strmo po grebenu iz Kala. Na vrhu so me spet pričakali čudoviti razgledi daleč naokoli, od kranjskih in ljubljanskih ravni ter po širnih okoliških vrhovih gora in hribov. Pot nazaj me je vodila mimo planinske koče in po cesti do izhodišča. Zanimiv izlet med utrdbami nekdanje vojaške obrambne Rupnikove linije, kjer utrdbe in bunkerji še vedno spominjajo na našo kruto preteklost. Vsekakor vredno ogleda.
In to bi bilo v tej obliki doslej vse, naprej bo malo drugače, bolj normalno, za vsak potep zapis posebej, z nekaj fotkami že v tekstu, seveda.
ponedeljek, 1. avgust 2011
Moja potepanja v besedi in sliki
Odkar sem upokojen, imam dovolj časa in možnosti, da uresničujem tudi tiste svoje mladostne ambicije, ki mi takrat niso bile povsem omogočene. Še kot otrok sem se v rodnem okolju rad "potepal", iskal in raziskoval nepoznano ter še nevideno, se potikal in plazil po opuščenih ter še delujočih rudnišlkih rovih in napravah, zalezoval ptiče in kače, iskal in gojil čmrlje, lovil metulje, brodil po tolmunih in potokih za ribami ter raki, se vzpenjal po skalah in drevesih ter pretaknil vsako luknjo in vzpetino..... in pri tem seveda staknil marsikatero buško ter odrgnino, celo zlom ključnice, a ostal živ.
Ta nemirna žilica mi še danes ne da miru, rad pohajkujem po naravi, posebej v hribih, volje in moči imam še kar precej, čemu torej ne bi še naprej užival tega, kar me je navduševalo že v mladosti, seveda mojim zmožnostim primerno.
Poskusil bom torej tiste najlepše in najbolj zanimive poti in dogodke prikazati na tem blogu, morda celo koga razveselim in vzpodbudim. Moram pa povedati, da sem rojen v znamenju raka, s precej podobnimi značajnostmi, odtod tudi vzdevek Rak.
Za začetek pa ta link do mojih fotografij na spletnem albumu, morda vam bo celo všeč.
https://picasaweb.google.com/lh/myphotos
Ta nemirna žilica mi še danes ne da miru, rad pohajkujem po naravi, posebej v hribih, volje in moči imam še kar precej, čemu torej ne bi še naprej užival tega, kar me je navduševalo že v mladosti, seveda mojim zmožnostim primerno.
Poskusil bom torej tiste najlepše in najbolj zanimive poti in dogodke prikazati na tem blogu, morda celo koga razveselim in vzpodbudim. Moram pa povedati, da sem rojen v znamenju raka, s precej podobnimi značajnostmi, odtod tudi vzdevek Rak.
Za začetek pa ta link do mojih fotografij na spletnem albumu, morda vam bo celo všeč.
https://picasaweb.google.com/lh/myphotos
Naročite se na:
Objave (Atom)